|
Komedijo Dvojni aksel (delovni naslov: Dragi Drago) je avtorica prinesla na PreGlejev laboratorij januarja letos, nato pa še na delavnice dramskega pisanja na TSD (2008). Tam je pod mentorstvom režiserja Jaše Jamnika in dramaturginje Rone Žulj tekst končala.
Zalka Grabnar Kogoj je članica PreGleja od samega začetka. Dvojni aksel je njen šesti tekst, prvič pa se poskuša s komedijo.
Aleks se umakne v svojo kočo ob ribniku, ker se je skregal z ženo. Drago, njegov prijatelj, pride k njemu nepovabljen. Dolgčas preganjata z lovljenjem rib. Aleks komaj čaka, da bi Drago šel, saj je bil on vzrok, da se je skregal s svojo ženo, rad bi rešil problem, Drago pa se ne pusti pregnati. Pade usodna stava, ki odloča, kdo bo rešil srž spora.
Aksel-za (ponovno) občutenje otroštva
Dvojni aksel, komedija Zalke Grabnar Kogoj nas v svojem bistvu ne s(pelje) na led.
Drama, ki se dotika popularne in v dinamičnem sedanjem času že ničkolikokrat
prežvečene (a še vedno ne prebavljene) teme - družinskih odnosov, z razkošnimi
didaskalijami bralca povede v bio-svet (kjer so edina nadloga insekti), ki pa se kaj kmalu
nasilno transformira v popikan psiho-pivski svet. Popikan, ker zgoraj omenjeno idilo
motijo ose in komarji, psiho, ker v naravo nasilno vstopi s službo in mamo obseden
Drago (ter Aleksu povzroci dušni nemir), in pivski, ker se dvojica alkoholnih substanc
otepa precej manj vehementno kot živali.
Drago in Aleks (navidez) idilicno naravno okolje izkoristita za popivanje, ribarjenje in
˝kakšno˝ moško. Vendar pa ne gre za prijateljsko počitnikovanje, kjer komunikacija ne bi
presegla seksa, žensk in hrane. Aleks, lastnik bio-hišice, želi z robinzonskim načinom
življenja (izvzemši pivo) pozabiti na ženo in taščo. Odmaknjen od ponorelega vsakdana,
mu del urbane rutine skozi pasti narave (visoka trava!) prinese, kako neprikladno,
družinski član – Drago, brat Aleksove žene Irene. Prišlek je tipičen primer maminega
sinčka; sicer karierist v kravati, a še vedno držeč se (že zdavnaj) prekratkega krila, kot
majhen otrok išče pozornost. V njegovem brezhibnem in bleščečem se svetu (le kdo se
zanj tako žrtvuje?) ni prostora za prave prijatelje in resno partnersko zvezo. Dragov
psihološki manko - razrešitev odnosa mama - sin, mu onemogoča pristni stik zunaj
primarne celice.
Začetno neprijetno vzdušje, ko Drago s svojo zahtevno navzočnostjo več kot očitno moti
in obremenjuje sorodnika: ˝Kaj pa ti tukaj? Nehaj!˝, postopoma preide v začaran krog
ponavljajočega se moškega obreda. Pod krinko namakanja ribiških palic in nesmiselne
trivialne konverzacije, se skriva pravi pomen Dragovega prihoda. Nekoliko nerazumljivo
spisan sklop rutiniranih prizorov, ki drami iz komaj dobro začenjajočih se tirnic
komedije, na hitro podelijo predikat absurdna, skoraj pozabi na primarno prišlekovo
vlogo provokatorja in neokusnega zafrkanta. Nerazumljivo pravim zato, ker je
ponavljajoče se prizore (kjer se edinkrat v množici drugih/enakih prizorov ne sledi
Aristotelovi zahtevi po enotnosti dramskega časa) težko osmisliti glede na ostalo (dokaj
ustaljeno in pričakovano) dogajanje. Če pa je namen (namerno?) pojavljajočega se
absurda, kjer se moška iz človeka par excellence transformirata v marionetna možica z
zmožnostim lajne, potenciranje Dragove infantilnosti in Aleksove popustljivosti ter s tem
možnost izvabljanja smeha iz bralcev/gledalcev, potem drama spodobno upravičuje svoj
podnaslov.
Moški pogovori, ki se vrtijo, nekoliko netipično zanje, okoli družinskega štirikotnika,
kjer je najmanj ena stranica odločno preveč, občasno zaidejo tudi na področje
občečloveškega. Izpraznjen ribnik, kamor Drago v svoji ne - škodljivi in z materinim
kompleksom pogojeni hudobnosti vlije vso svakovo zalogo vode, morda (le površno)
opomni na preteče podnebne katastrofe in naše mačehovsko ravnanje z naravo. Morda pa
je ribnik zgolj enoznačna rešitev za možnost nadaljevanja brezmiselne konverzacije med
junakoma, ki nas metaforično spomni na naslov drame. Vendar pa Aleks oz. Aksel, kakor
ga z namerno artikulirano disleksičnostjo zbada Drago, pirueto zmage naredi kar na
suhem. Sedanjost zasenči preteklost, ko je med skoki na ledu klavrno končal na – riti.
Četudi odnosi na koncu niso razrešeni (kritika visoko izobraženi, a neuspešno delujoči
stroki?) in je Drago še vedno mamin sinko in Aleks še kar naprej poročen z njegovo
sestro, slednji ponovno ponosno dviga glavo. Biopočitnice, alternativa morju, na katerega
bi, če se ne bi vmešala svak in ustrežljiva MM, moral oditi skupaj z ženo, sprevrže v ego
tekmo dveh (vsaj fizično!) odraslih moških, prinesejo zadovoljstvo Aleksu. Dvojni aksel
na kopnem in Drago kar naenkrat odhaja v civilizacijo.
Zalkin tekst je kratek, a verodostojen posnetek ponorelega sveta, kjer moški pol, četudi v
poslovnih oblekah in zloščenih čevljih, šele v nehoteni odmaknjenosti od tempiranega
vsakdana, pokaže pravi obraz. Obraz prestrašenega otroka, katerega (komaj dobro
razvijajoči se) občutek edinstvenosti in moškega ponosa, sili v dokazovanje moči.
Narava, paradoksalno, vzbudi vzgibe nezavednega in v svoji pristnosti v moških prebudi
zverine. Vendar so prebujajoci se moški v svojem delovanju podobni zgolj zverinicam iz
Rezije.
Anita Volčanjšek
| |