| |
Javnemu branju letošnjega prvonagrajenega dramskega besedila na Tednu slovenske drame v Kranju bo sledil pogovor z avtorico, dramatičarko in igralko Drago Potočnjak.
»PREČASTITI: Zakaj je pa ona tu, Če smem vprašati?
BRINA: Ker sem očeta zaklala. Prej pa še mamo, pa babico, babico sem še spekla
(Smeh.)
INŠPEKTOR: Droge.
BRINA: Kakšne droge? Samo kondome sem kradla! (Prečastitemu.) A rabiš kakšnega?
PREČASTITI (tišje): Ja, in kaj boste zdaj z njo? Kaj ponavadi naredite s takimi?
BRINA: Kol nam nabijejo skoz rit. Saj boš pomagal?«
»V dramskem opusu Drage Potočnjak osrednje mesto najpogosteje zasedajo nenravni, iztirjeni, skrivenčeni medčloveški odnosi, katerih protagonisti so večinoma žrtve tako družbenih izkoriščanj kot individualnih zlorab v še tako razvitih in nominalno enakopravnih družbah. In avtoričina občutljivost za socialno nepravičnost oziroma družinsko nasilje se navadno osredotoča na ženske protagonistke. To velja tudi za dramo Za naše mlade dame, nekakšen kalejdoskop prizorov, skozi katere se z osvetljevanjem okoliščin in vzrokov za umor, ki ga zagreši junakinja Brina, razkrivajo njena preteklost z vsemi grozljivimi dejstvi, ki so jo pripeljale do točke, s katere ni več vrnitve, vred. Posebej boleča in malodane neubranljiva moč besedila Potočnjakove se izkaže v povezavi zasebne in družbene ravni, saj se v Brininem primeru obe zgrneta nadnjo. Ne samo, da gre za očetovo zlorabo hčerke, tudi tisti, od katerih bi bilo pričakovati dejansko pomoč, kot npr. policijski inšpektor in duhovnik, zgolj izkoriščajo svoj položaj in se okoriščajo z nemočjo v skrajno stisko prignanega dekleta. Dramsko besedilo Za naše mlade dame izstopa ne samo zaradi sporoČila in občutljive osredotočenosti na besedo, temveč tudi po zavezanosti odrski situaciji. Nevsakdanja je namreč struktura drame, saj skoraj na način filmskih flash backov preskakuje naprej ali nazaj med prizori in dogajalnimi časi. Vendar je drama, kljub prebliskom iz preteklosti, vseskozi zasidrana v sedanjosti, v kateri se počasi odstirajo koprene protagonistkinega dokončnega tragičnega prepoznanja. Kljub malodane vodvilsko sproščenemu naslovu je besedilo Za naše mlade dame sodobna črna tragedija o resnici ženske žrtve.« obrazložitev žirije na Tednu slovenske drame
Draga Potočnjak
Rojena je bila 29. maja 1958 v Prelogu na Hrvaškem, a se je nato leta 1964 z družino preselila v Ljubljano. Vpisala se je na študij dramske igre na AGRFT, ga leta 1981 končala in se v istem letu zaposlila kot dramska igralka v Slovenskem mladinskem gledališču. Deluje tudi v drugih poklicnih in eksperimentalnih gledališčih po Sloveniji. Do leta 1991, ko se je zaČela na Balkanu vojna, je delala tudi v gledališčih na Hrvaškem, v Srbiji, Črni gori in Makedoniji. Sodelovala je s pomembnimi slovenskimi in tujimi režiserji, kot so Tomaž Pandur, Rahim Burhan, Dušan Jovanović, Janez Pipan, Matjaž Berger, Dragan Živadinov. Redno sodeluje z umetniškim programom Radia Slovenija. Med drugim se ukvarja s pedagoškim delom. Bila je mentorica dramske igre na GILš (1996-1999); delala je s pregnanci kot vodja skupine Nepopravljivi optimisti, sodelovala je pri gledališki skupini na ZU Janeza Levca (2001-2002 in od 2003-2006 dalje) in na Oš Prešihovega Voranca (1998/2002 in od 2005/6 dalje) itd. Trenutno zaključuje specialistični študij dramske terapije na PF v Ljubljani. Imela je glavne in pomembnejše gledališke vloge v predstavah: Britanicus (1979), Rdeči mlin (1979), Peršani (1980), Missa in a minor (1981), Svatba (1980), Medejina otroka (1981), Romeo in Julija Komentarji (1983), Ana (1984), Bolna nevesta (1984), Carmina burana (1984), Vojna skrivnost (1985), Lepotica in zver (1985), Blodnje (1986), Antigona, Ojdip, Ojdip na Kolonu (1987), Pisma Jožefini (1987), Balkon (1988), Krokar (1991), Prebujenje pomladi (1993), Ruska misija (1994), Lepa Vida (1995), Slepe miši (1996), Deklica in kontrabas (1998), Glas (1999), Matilda (2001), Ime rože (2002), Kekec (2004), Che Guevara (2005).
Andreja Kovač
Rojena leta 1979 v Mariboru. Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo smer Gledališka in radijska režija je končala pod mentorskim vodstvom Dušana Jovanovića in Janeza Hočevarja. Prve profesionalne predstave je reširala med študijem, takoj po koncu Akademije se je začela aktivno ukvarjati tako s profesionalno kot tudi z amatersko gledališko produkcijo. Poleg številnih uspešnih rešij deluje tudi kot predavateljica na seminarjih ter kot selektorica Linhartovega srečanja sodeluje z Javnim skladom za kulturne dejavnosti. Kot moderatorka soustvarja program radijske Postaje Center, kot sodelavka RTV Slovenija je dve leti pripravljala novinarske prispevke za elitne oddaje o kulturi (Osmi dan, Neznani oder, Magnet, Kulturna kronika), poročala z Borštnikovega srečanja in pripravljala prispevke za dnevni informativni program (TV Dnevnik, Odmevi). Poleg radijskega in televizijskega medija pogosto prispeva članke za številne revije in časopise.
| |
